INOVATIVNI PRISTOPI K PSIHOZAM IN SLIŠANJU GLASOV

Mednarodna mreža Intervoice je v Sarajevu v sodelovanju z domaèo organizacijo Metanoia v dneh od 27. 6. do 30. 6. 2015 organizirala delavnice in izobraževanje na temo inovativnih pristopov k psihozam in slišanju glasov. Vodili sta jih v Londonu delujoèi Rachel Waddingham in Slobodanka Popoviæ, prva z lastno izkušnjo slišanja glasov, druga pa sistemska družinska terapevtka. Delavnic sta se udeležili dve osebi iz Slovenije, ki spodaj opisujeta svoje vtise.

VTISI Z DELAVNICE

Zaradi spleta okolišèin sem se delavnice udeležila samo drugi dan. Bilo nas je okrog 30 iz Beograda, Sarajeva, Rijeke, Ljubljane in morda še od kod. Tema delavnice je bila pomoè osebam, da najdejo smisel in se prilagodijo ter sodelujejo z zahtevnimi glasovi.

Raziskave potrjujejo, da je slišanje glasov pogostejši pojav, kot bi si mislili. In ni nujno problem sam po sebi. To postane šele, ko so glasovi preintenzivni, jih je preveè in so moteèi za funkcioniranje v vsakdanjem življenju. Namenoma sem se izognila pridevniku NORMALNO, ker je veliko vprašanje, v kaj je zamejena normalnost funkcioniranja posameznika, družbe, rase in vseh skupin ljudi, ki postavljajo pravila in jih skušajo vsiliti drugim. Ker vedno škodimo najprej sebi, tudi èe kdo misli, da je nad drugimi, je boljši, elita, je upravièen, dela v dobro drugim, ima oblast

Univerzum je pravièen. Življenje na Zemlji pa je vsakršno. Gledano iz perspektive enega življenja tudi kruto in nepravièno. Gledano z zornega kota sosledja življenj (v kar verjamejo narodi na Vzhodu) je slika èisto drugaèna. In vsakdo je osebno odgovoren za svoja dejanja, èe se tega zaveda ali ne. Na koncu dobesedno vsakdo živi najprej sam s sabo (in s svojimi glasovi v glavi).

Delavnico je vodila Rachel Weddingham iz Anglije, še vedno slišalka glasov, pogumna ženska, ki je odgovornost za kvaliteto svojega življenja vzela v svoje roke. Nesebièno deli svoje izkušnje in znanje, èeprav ji ni vedno lahko potovati, predavati, pozorno voditi vaje. Sama sem opazila, kako je proti koncu dneva postajala utrujena in je prosila, da je ne sprašujeta dva istoèasno, ker se potem zmede. Predstavljajte si: glasovi v glavi, trije prevajalci, ki istoèasno govorijo svojim skupinam, da nismo izgubljali èasa in še dve istoèasni vprašanji … too much celo za genija.

Najprej smo se pogovarjali o razliènih preprièanjih. Ima èlovek pravico do svojih (pa èe so še tako èudna) preprièanj? ima. Ampak le do trenutka, ko s svojimi besedami, energijami, dejanji ne škodi sebi ali drugemu. Sledila je vaja, v kateri smo se odloèali, kaj je sprejemljivo. In nismo prišli do skupnega imenovalca, ker ga enostavno ni!

Nadaljevali smo z možnimi naèini prilagajanja moteèim glasovom in èustvom ter obremenjujoèim preprièanjem. Najprej je zagotovo potrebno, da jih opazimo in si jih priznamo. Ne išèemo krivde v drugih ljudeh, okolišèinah in ne krivimo niti sebe. Eno: zdaj je tako. Èe hoèem, to lahko spremenim. Ne moj sosed, zdravnik, dobronamerni svetovalci. JAZ. Morda je minilo veliko èasa, kar nisem v stiku s SABO. Morda nisem tega niti opazil. Morda so moji glasovi moji prijatelji, ki mi hoèejo sporoèiti pomembne stvari, tudi èe so strašljivi ali neprijetni.

Spominjam se kitajske pripovedi o mladi ženski, ki je noè za noèjo sanjala, da jo preganja velikanski zmaj. Kakorkoli hitro je bežala, ji je bil za petami. Zbujala se je prestrašena in prepotena. Neke noèi, ko ni imel veè moèi za beg, se je ustavila in obrnila k strašnemu zmaju: »Pa kaj hoèeš od mene?« On ji milo, kot mucek, reèe: »Ne vem, ti si me ustvarila.« V tem kontekstu nam je Rachel pokazala vajo, v kateri smo poosebili svoj slab obèutek, lastnost, ki je ne uspemo spremeniti, èustvo, ki nas muèi.

Prva oseba je bila izpraševalec, druga dotièni obèutek, lastnost ali èustvo. Lastnik tega (obèutka, lastnosti ali èustva) je bil tihi opazovalec. Èarovnija vaje je v znanstveno dokazanem dejstvu, da energija ne podlega èasu in prostoru in je neunièljiva. Lahko pa jo transformiramo. Èe so vsi trije prisotni, sprošèeni in pozorni, bodo izpraševalcu vprašanja prihajala kar od nekod, »igralcu lastnosti« prav tako odgovori, ki jih niti sam ne razume, toda razumel jih bo lastnik, dobil bo vpogled vase, spoznanja in morda rešitve.

Po istem principu lahko glasove najprej sprejmemo, jih preštejemo, damo vsakemu svoje mesto. Lahko tudi ime, se z njimi pogovorimo in dogovarjamo, vzpostavljamo odnos. Na podporni skupini lahko delamo to vajo in poosebimo glas, ki si ga lastnik izbere in mu tako pomagamo priti do uvidov in spoznanj.

Rachel nam je s Slobodanko še pokazala, kako se vodi varen pogovor z osebo, v katerem ni ocenjevanja, pametnejšega, »jaz vem«; so pa prisotni srce, empatija, ponižnost (o kateri vemo zahodnjaki presneto malo, ali v izkrivljenih pomenih; op. to je moje mnenje). Priznam: za to bo treba še na marsikatero delavnico. Poslovili smo se z objemi hvaležnosti in željo, da se naslednje leto spet sreèamo.

M. M.

POROÈILO O DELAVNICAH

Delavnice sta vodili Rachel Waddingham in Slobodanka Popoviæ. Obe sta dejavni v mreži Intervoice, ki pristopa k fenomenu slišanja glasov na naèin, ki uradni psihiatriji ni domaè. Z nekaterimi smo se udeleženci delavnic seznanili prvi dan in videli, da imajo vsi podobno zaèetno toèko in željo: glasove razumejo kot realne in povedne za posameznika, ki jih sliši, hkrati pa z njimi želijo vzpostaviti stik in konèno nadzor, ki naj bi imel predvsem preventivno funkcijo, da slišalca njegovi glasovi sploh ne preplavijo in povzroèijo duševne stiske.

Rachel je pripovedovala svojo zgodbo najprej skozi perspektivo psihiatrije in kako je slednja obravnavala glasove. Ugotovili smo, da glasovi v vseh 26 hospitalizacijah niso imeli pomembnega mesta v obravnavi, ravno obratno pa so imeli za Rachel izjemen pomen, saj se je z njimi morala boriti na vsakdanji ravni. Rachel se je nato sreèala z inovativnimi pristopi k fenomenu slišanja glasov, s katerimi si je poèasi a uspešno pomagala pri dobivanju nadzora nad lastnimi glasovi. Zdaj, veliko let po zaèetku »dela na glasovih«, jih je zmožna prešteti, jim doloèiti spol, karakter, se po potrebi z njimi tudi pogovoriti, … Danes lahko z njimi živi in rada poudari, da živeti z glasovi pomeni najprej vzpostaviti odnos z njimi. Pri njeni poti pa so ji pomagali intervjuji z ljudmi, ki so jo poslušali in ji pomagali osmisliti njene izkušnje. Udeleževala se je tudi skupin za ljudi z glasovi, kjer so delili izkušnje svojega razumevanja glasov in svoje strategije spoprijemanja/življenja z njimi. Poudarila je, da so ji

predvsem skupine odloèno pomagale, saj je videla, da ni edina, ki sliši glasove, hkrati pa je lahko izvedela mnogo zanimivih naèinov, ki jih uporabljajo drugi ljudje, da si pomagajo pri življenju z glasovi. Ali kot je poudarila: »Na skupinah sem zaèela verjeti, da imam poleg diagnoze tudi zgodbo.« Ko pa imaš enkrat zgodbo, pa si ti tisti, ki jo govori, postavlja pomene svojim izkušnjam, s tem pa dobivaš aktivno vlogo pri reševanju svojih stisk.

Po koncu delavnic lahko strnem, da je bilo najveèje spoznanje in navdušenje nad delavnicami in predstavljenim pristopom predvsem slednje: pristop »slišanja glasov« je lahko po naèinu svojega delovanja zgled za širšo družbo, saj skuša posamezniku v duševni stiski zaradi izkušnje slišanja glasov pomagati predvsem s tem, da mu daje moè in skupaj z njim išèe vešèine, da se z glasovi spopada sam. Namesto da obljublja èudežno tabletko, univerzalno pomoè, poudarja posameznikovo avtonomijo pri lajšanju svojih tegob, in mu, ko mu pomaga pri spoprijemanju z glasovi, predvsem prisluhne in izkušnjo glasov, èeprav morda nenavadno, pripoznava kot resnièno za slišalca. Prav avtonomija, ki jo ima slišalec – tudi v procesu pomoèi – je po mojem mnenju kljuèna stvar za ustvarjanje nove, bolj funkcionalne družbe.

Zadnji dan sreèanja je potekala promocija in otvoritev skupne domaèe strani Balkanske mreže slišanja glasov, v kateri sodeluje tudi Slovenija: http://nasglas.org/.

Z mesecem septembrom bomo tudi v Ljubljani zaèeli s skupinami za ljudi z izkušnjo slišanja glasov in se tako aktivno prikljuèili mreži Intervoice. Zaèela naj bi se jeseni in njeno èlanstvo nikakor še ni doloèeno ali zaprto. Zato vse, ki bi vas zanimala vkljuèitev v tako skupino, predlagamo, da nam pišete na slisanjeglasov@gmail.com ali na poštni naslov Kralji ulice, Pražakova 6, 1000 Ljubljana. Lahko vam pošljemo veè informacij, odgovorimo na kako vaše vprašanje ali pa vas obvestimo o zaèetku dela te skupine, èe boste izrazili tako željo.

Juš Škraban

Objavljeno v: Kralji ulice, št. 112, september 2015, s. 8-9.